Terezijanski kataster za Kranjsko, gospostvo Bokalce, obrazec D
Terezijanski kataster je vrsta davčnega popisa, ki se je uveljavila v habsburških dednih deželah po davčnih reformah v letih 1748-1756, imenovan po takratni vladarici Mariji Tereziji. Napisan je v nemščini. V katastru so bila popisana vsa rustikalna in dominikalna zemljišča, sestavili pa so ga na podlagi zemljiških gospostev. Zemljišč še niso merili, ampak so njihovo velikost okvirno ugotavljali na podlagi velikosti pridelka, ki je temeljil na 6-letnem povprečju. Terezijanski kataster so dopolnjevali z RDA - rektificiranimi dominikalnimi akti, pri nas pa je v veljavi do uvedbe Jožefinskega katastra (1789-90).
Vsebina Terezijanskega katastra
Terezijanski kataster so sestavili na zemljiških gospostvih, kjer je vsak moral izpolniti enotne tabele BT - Bekenntnistabelle. Zemljiški gospodje so ga izpolnjevali večinoma sami, kmetje pa s pomočjo uradnikov. Kataster nima tlorisnih upodobitev, njegova vsebina pa je razdeljena po zemljiških gospostvih (osnoven vnos v katastru), znotraj tega pa na dominikalne tabele (obrazci A,B,C,D); rustikalne tabele (obrazci E,F,G); ter kalkulacijske tabele. Zemljiška gospostva so morala nastaviti tudi rektificirani urbar, na podlagi katerega je vsak podložnik dobil urbarialno številko, pod katero je bil voden.
Popisani so bili tudi obrtniki; na Kranjskem pa so ugotavljali donosnost hiš v mestih in trgih.
Letni davek je bil za kmeta 1/60 vrednosti kmetije, za zemljiškega gospoda pa 1/100 vrednosti kmetije. Davek je od podložnikov pobiral zemljiški gospod, ter ga skupaj s svojim davkom plačal deželnim stanovom.
Na Goriškem se oblika Terezijanskega katastra ne uveljavi, saj so tam ozemlja že prej sklenjena v okrožne sodne okraje - jurisdikcije. Parcele v jurisdikcijah so popisali (lastnik, kultura ki se goji, širina/dolžina parcele, sosedje, zemljiško gospostvo kamor sodi), drugi del katastra je vseboval podatke o zemljiških gospostvih, tretji pa popis hiš v vsaki vasi.
Ohranjenost Terezijanskega katastra po deželah
Veliko gradiva se dandanes nahaja v arhivih v tujini, saj so imele zgodovinske dežele svoje upravne centre izven meja današnje Slovenije.
Jožefinski kataster
Jožefinski kataster je vrsta davčnega popisa, ki se je v letih 1789-1790 uveljavila v habsburških dednih deželah, po reformah cesarja Jožefa II. Je naslednik Terezijanskega katastra, napisan je v nemščini. Jožefinski kataster je bil kot prvi izveden po teritorialnem principu, osnova zanj pa so bila naborna gospostva (prvi okraji), ki so imela sedež na pooblaščenih gradovih.
Izdelava Jožefinskega katastra
Vsako deželo so razdelili na kresije in okraje, na najnižjem nivoju pa katastrske občine. Na Kranjskem je bila imenovana višja deželna komisija, dežela pa je bila razdeljena na 3 kresije - Gorenjsko, Dolenjsko, Notranjsko, v katerih je postopke vodila podkomisija, po okrajih pa lokalna komisija.
V katastrskih občinah je bil na čelu voljen kmet - rihtar, ki je vodil postopek merjenja zemljišč. Merili so tako, da so teren obhodili, ter postavili mejnike ob prisotnosti vseh lastnikov, nato pa so potegnili vrv med dvema koloma. Dolžino vrvi so nato preračunali v orale. 1 oral (joch) = 0,57 Ha.
Na Goriškem so kot prvi začeli risati tudi katastrske mape.
Vsebina Jožefinskega katastra
Vsebinsko se kataster zgleduje po Terezijanskem katastru za Goriško. Pridelek je bil odmerjen po enotnih kriterijih, osnova pa je bilo 9-letno povprečje. Za vsako katastrsko občino je bila narejena napoved, izvleček razdelitve, posestni list (parcele in davek za vsakega posestnika), kakovost zemljišča pa se je ocenjevala glede na letino in terenski ogled.
Obdavčitev je bila enotna za vse, in sicer 12% letnega donosa. Davek so pobirali državni pobiralci, kar je sprožalo odpor plemstva.
Današnje stanje Jožefinskega katastra
Zaradi hudega odpora plemstva proti jožefinskim reformam, je bil ta kataster po smrti cesarja Jožefa II. izvzet iz uporabe, ponekod pa celo uničen. Kataster se za krajši čas ponovno uveljavi v času Ilirskih provinc.
Jožefinski kataster za Kranjsko je bil odkrit leta 1950, ohranjenega pa je približno 1/3 gradiva. Za Štajersko in Koroško je skoraj v celoti ohranjen. Kopije gradiva vseh treh katastrov danes hrani Arhiv Republike Slovenije. Gradivo Jožefinskega katastra na Goriškem je tudi dobro ohranjeno, vendar brez upodobitev. Hrani ga državni arhiv v Gorici,
Franciscejski kataster
Franciscejski kataster je vrsta davčnega popisa, ki se je v letih 1818-1828 uveljavila v habsburških dednih deželah, po reformah cesarja Franca I. Je naslednik Jožefinskega katastra. Napisan je v nemščini. Kataster vsebuje spisovni in mapni del. Katastrske mape so barvne, večinoma risane v merilu 1:2880, osnovna mera pa je katastrska občina.
Jožefinska vojaška merjenja
Gorenje Blato na Jožefinskem vojaškem zemljevidu habsburške države (1784-1787)
Avstrijsko cesarstvo je kot vojaška sila začela v 18. stoletju izdelovati terenske karte za boljšo orientacijo vojske na terenu. Karte so nastale v letih 1763-1787 v avstrijskem vojaškem štabu, na podlagi ukaza cesarja Jožefa II. Na kartah so uporabljali merilo 1:28800, razdeljene pa so bile v 400 sekcij (posameznih kart), ki so bile zelo podrobne (podatki o vodah, gozdovih, mestih), šle pa so do nivoja posameznih hiš. Na podlagi teh merjenj je bilo prvič kartirano tudi slovensko ozemlje, in sicer 1780 Ogrska, do 1784 pa celotno slovensko ozemlje. Uporabljali so slovenska topografska imena z ogrskim pravopisom, to pa zato, ker so začeli kartirati tam, in so se tam tudi prvič srečali s slovanskimi imeni. Mape jožefinskih vojaških merjenj so imele do 19. stoletja oznako vojaške tajnosti, zato so bile znanosti dolgo nedostopne.
Izdelava Franciscejskega katastra
Podlaga za Franciscejski kataster je cesarski patent cesarja Franca I. iz leta 1818 (dela so končali 1828), predhodnik pa je bil Franciscejski kataster za italijansko ozemlje, imenovan tudi Milanski kataster (merilo 1:2000). Franciscejski kataster je risala vojska (geodeti in častniki), in je bil zadnji kataster, risan v celoti na terenu, hkrati pa prvi, ki je bil risan s pomočjo merilnih instrumentov. V okrožju vsake dežele so vzpostavili posebno komisijo, najmanjša enota katastra pa je bila katastrska občina (velikost približno 7 km2).
Vsebina Franciscejskega katastra
Franciscejski kataster so za potrebe davčne odmere hranili v okrajnem katastrskem uradu, za dežele pa v mapnem arhivu. Osnovno merilo je 1:2880 (triangulacijska mreža), ena katastrska občina pa je lahko prišla na več mapnih listov.
Za vsako občino sta na voljo grafični in spisovni del (zapisnik).
Grafični del (katastrske mape)
Vsak mapni list meri 1 kvadratno miljo, in je označen z rimsko številko. Merila se razlikujejo glede na teren. V gorah je merilo ponekod 1:5760, v mestih 1:1440.
